IZLET V ZILJO – oktober 2004
Peter Fister

Društvo slovensko avstrijskega prijateljstva je organiziralo dne 16.10.2004 izlet »Po poti najlepših kulturnih spomenikov« preko Trbiža na Ziljo. Po uspeli »Zgodovinski poti Slovencev na Koroškem« v preteklem letu smo se tokrat odločili, da predstavimo za začetek naših bodočih obiskov Koroške najlepše spomenike sakralne in profane arhitekture na delu ozemlja, kjer že stoletja slovenski človek na stiku z drugimi kulturami ustvarja podobo svoje domače kulturne krajine.

Obiskali smo Trbiž, Vrata, Gorje, mimo Zahomca v Ziljsko Bistrico in Brdo, nato preko sv. Štefana na Zilji še v Čače in Čajno. Vmes je bil odmor za »kofetek«, popoldan pa kosilo z značilnimi ziljskimi dobrotami pri Drumlu v Ziljski Bistrici. Zagotovljeno je bilo strokovno vodstvo (prof. Majda Fister, dr. Peter Vencelj in dr. Peter Fister) in vodstvo domačih kulturnikov (gospe Milka Kriegl in Jožica Druml).

Dolina Zilje, dolga okrog 100 km, je bila, sodeč po imenih naselij ali domačij, nekoč gosto naseljena s Slovenci, tako kot tudi vzporedna dolina zgornje Drave, saj je bilo okrog leta 1500 v Lienzu še okrog 2/3 Slovencev. Dolina Zilje, kjer oba naroda, slovenski in nemški, še do danes živita drug ob drugem, je v zgornjem delu ozka in obdana z visokimi gorami, od Šmohorja proti Beljaku pa razšir­jena in z boljšimi pogoji za naselitev. Prav ob Zilji so že zgodaj (15.-16. stoletje) zidali mogočne stanovanjske stavbe, poleg njih pa so bile tudi skromne kajže včasih večje kot istočasne trdne gruntarske hiše v Rožu ali še posebej v južnem delu Podjune. Od 17. stoletja dalje so želeli ločiti čiste (“hiša, kamra...) in umazane dele hiše (kuhinja, veža...). Kuhinja je postala samostojna, dodali so kamrico za starše, na podstrešju lesene sobice za otroke in dekle, stavbo so nato dvignili v nadstropje in nastala je značilna, imenitna ziljska kmečka hiša. Med posebnosti pokrajine sodijo tudi dvojni kozolci, ki pokrajinsko podobo povezujejo z osrednjeslovenskim prostorom (Zahomec...), verjetno pa imejo tudi skupen izvor. Kot posebnost je bila vredno ogleda tudi prenovljeno gostišče “Pri pošti” v Ziljski Bistrici, kjer je obnovo ene značilnih domačij in gostišča (nekdanje poštne postaje) gostoljubno razkazala lastnica in pobudnica ohranitve ziljske kulture gospa Jožica Druml.

Vse do danes so se ohranile tudi tiste arhitekture, ki so nekoč pomenile višek, kasneje pa merilo za ostale, čeprav so ob Zilji nekoliko manj kot drugje po Koroškem vplivale na podobo pokrajine ali na razmerja med arhitekturami. Med posebne vrste stavb iz tega kroga je potrebno v daljni preteklosti šteti gradove, ki so že skoraj povsem izginili z njenega obraza, cerkvice pa so ostale zvesto v merilu vasic in podobe, kakršna je nastala ob koncu podaljšanega srednjega veka v tem delu sveta (v 16. stoletju). »Križev« tod ni najti toliko kot po Rožu in Podjuni; tudi ta znamenja pa so enako kot cerkveno stavbarstvo ostala zvesta svojemu razmerju do pokrajine in do arhitekture pretežno kmečkega prebivalstva.

Ob poti smo si ogledali predvsem nekatere najlepše primere sakralne arhitekture:

NAZAJ