O ZILJANIH
Ob strokovnem potovanju po Zilji v oktobru 2004
Majda Fister
Ziljska dolina ki je po strahotnem
potresu leta 1348 postala zamočvirjena pokrajina je
napotila ziljane v intenzivno konjerejo. Slovele so
težke ziljske more , to je težke kobile s katerimi
so domačini vozarili – »furali« ali »burali« razno
blago tako na jug Italije kot celo na Visoke ture
daleč na sever in nazaj, na kar so spominjale tudi
stare ziljske ljudske pesmi (»Moj pubič bura v wašče
gre...«) Kisle travnike so nato osušili in konjereja
je dala mesto uspešni živinoreji, saj so visoke travnate
planine nudile ugodne pogoje za visokogorsko živinorejo
in planšarstvo. Še dandanes je ohranjenih nekaj planšarskih
pašnih planin, (npr. Brška, Dolška, Blaška, Bistriška,
Zahomška planina), ki so tudi odlične danosti razvoju
turizma. Še vedno pa prevladujejo kmečke vasi z gozdovi,
polji in travniki, ki dajejo pokrajini dobro ohranjen
podeželski videz. Manjši kmetje si iščejo dodaten
zaslužek z zaposlitvijo v industrijskih podjetjih,
manjših obrtnih delavnicah, nameščenci pa se vozijo
na delo tudi izven njihove doline.
Vemo, da je imela slovenščina na
koroških tleh prastaro domovinsko pravico, da je bila
vojvodina Koroška ali Karantanija v 13. stoletju dežela
slovencev in da so koroške vojvode ustoličevali še
do 15. stoletja po starem obredu v slovenskem jeziku.
In prav v Vratih, ki smo jih obiskali, vemo, da je
to tisti slavni kraj, kjer je koroški vojvoda Bernhard
Spanheimski leta 1227 na deželni meji slovesno sprejel
viteškega trubadurja Ulricha Lichtensteinskega, preoblečenega
v boginjo Venero s slovenskim pozdravom "Buge
waz primi gralva Venus!" (Bog vas sprejmi, kraljeva
Venera)…
Zilja je bila v juriksdikciji oz.
v zemljiški lasti bamberške škofije - bamberški škofje
pa kot zemljiški gospodje na svojem ozemlju niso naseljevali
nemških priseljencev. Tako se je ob Spodnji Zilji
ohranilo slovensko prebivalstvo vse do začetka prejšnjega
stoletja. O tem nam pričajo tudi uradni seznami koroške
škofije, ki vse do druge vojne še navajajo bogoslužni
jezik za župnije na južnem Koroškem, ter s tem prikazujejo
narodno pripadnost faranov. Navedbe v tem šematizmu
govore o popolnoma slovenskih farah le za tri izmed
njih navajajo, da je bilo bogoslužje predvideno. Med
obema vojnama se je narodnostni pod pritiskom neovirane
protislovenske gonje in okrepljenih ponemčevalnih
prizadevanj položaj bistveno spremenil. Polagoma so
izginile vse slovenske fare in danes je le še kakšna
dvojezična izjema (Bistrica na Zilji). Znano je, da
je bilo utrjeno sodelovanje med slovenskimi župnijami
na Zilji s podružnico v Ratečah in iz te dobe - se
pravi iz konca 14. stoletja - se je ohranil znameniti
"rateški" ali "celovški" rokopis,
ki ga zdaj hrani Koroški deželni arhiv v Celovcu (odtod
tudi njegovo ime Celovški rokopis). Rokopis vsebuje
v gotici napisane slovenske molitvene obrazce (očenaš,
zdravamarijo in apostolsko vero) in prikazuje obraz
slovenskega jezika tiste dobe na Zilji.
V okolici Podkoštra so se do danes
v dveh vaseh ohranili protestanti (v Sovčah in Zagoričah).
Tu je živel znan jezikoslovec in protestantski škof
Josef Sakrausky, ki je tu našel protestantski katekizem
iz 1580 leta z vrsto jezikovnih znamenitosti Ziljskega
narečja.
Na Potoku pri Sv Štefanu ob Zilji
je bil doma slovenski narodni buditelj, narodopisec,
slavist jezikoslovec in pesnik Urban Jarnik, v Goričah
pa Matija Majar Ziljski, ki je prvi predložil javnosti
zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika v šoli
in upravi. Najbolj je slovel kot narodopisec in zbiratelj
narodnega izročila. Posebno znamenit je njegov "Moskovski
rokopis", Majarjev zbornik narodnih pesmi ugank
in pregovorov, ki ga je izdal v Moskvi leta 1869,
kjer ga hranijo še danes . Na Zilji so bili rojeni
znameniti Grafenauerji. Velik politik, deželni poslanec,
izdelovalec orgel Franc Grafenauer je bil doma v Mostah
pri Brdu in na pokopališču v Brdu smo se njegovemu
spominu poklonili ob spomeniku v obliki odlomljenega
stebra kot simbolu njegovih kruto razbitih življenskih
upov.
Pri Brdu je bil rojen tudi naš akademik
dr. Ivan Grafenauer - oče zgodovinarja dr. Boga Grafenauerja.
Bil je ustanovitelj Narodopisnega inštituta pri Slovenski
akademiji znanosti v Ljubljani. Posebej se je posvetil
dialektološkim značilnostim Zilje in zgodovini slovenskega
slovstva.. Tu sta doma še znameniti slovenski skladatelj
Anton Jobst, pa narodopisec Vinko Moderndorfer, ki
je zbral ogromno narodopisnega gradiva in ga izdal
v knjigah Koroške narodne pripovedke, Vere, uvere
in običaji Slovencev, pa Ljudska medicina pri Slovencih
itd.
Ziljska Bistrica je slovela po svojih
ljudskih pevcih: vižar Jože Katnik je ustvaril priljubljeno
pesem »Tam čjer teče bistra Zila«. Pri Mariji na Zilji
je bil doma tudi znameniti pesnik univ. prof. Fran
Eller. Zapustil nam je »Antologijo slovenske lirike«
in domoljubne »Koroške pesmi«. Na fari pri Mariji
na Zilji je 13 let župnikoval naš pisatelj Fran Ksaver
Meško.
Še ena zanimivost v narečju Ziljanov
- na tem predelu (med Podkloštrom in Šmohorjem na
Zilji domačini ž`barijo (govorijo), nižje na vzhodu
pa Ziljani "marvnajo" ai "marnjajo".
V jeziku so ohranjene mnoge starosvetne besede in
značilnosti, zato prav ziljski dialekt tako radi proučujejo
dialektologi.
Še nekaj narodopisnih znamenitosti
bi morali omeniti v Ziljski dolini Daleč nazaj v zgodovino
sega "Ziljsko štehvanje". Z razširjenim
vozarstvom in premikanjem ljudi so se ti srečevali
s kulturnimi prvinami sosednjih pokrajin in se z izročilom,
ki so ga nato prenesli v svoje okolje. Že 1764 je
bila v Vidmu v Italiji "Quintana", ki so
si jo Ziljani kot konjerejci gotovo z zanimanjem ogledali
in jo na svojski način v t.i. »štehvanju« tudi prenesli
in jo prikrojili. Štehvanje je tako slovelo stoletja
do nekako 1960 let z vsemi pristnimi slovenskimi elementi
od zbiranja konte, do prvega reja, zbijanja sodčka
in petja slovenskih pesmi. Pesmi so prepevali na posebnem
prostoru, kjer je bil pod lipo napravljen oder za
muzikante. Štehvanje s prvim rejem je danes le še
turistična znamenitost. Toda v zavesti Ziljanov je
dan, ko se štehva in raja pod lipo najpomembnejši
dan v letu. Štehvanje je bilo vedno na praznih vaškega
zavetnika ali patrona, to je na dan žegnanja, tako
je v vsakem kraju na drugi dan. Sedaj je turizem prestavil
te praznike na poletje in jih preoblikoval »Wiesenfest«
ali »Sommerfest«. Lipe so se posušile, rej pripravijo
na posebnem prostoru, edinole "buršti" -
fantje še jahajo ob zbijanju sodčka skozi vas, kjer
je to mogoče. Danes pravijo domačini: »To ni niti
podoba tistega, kar je bilo nekoč. Saj že jed več
ne tekne, ker ima vsak vsega dosti.. Preje pa so se
ljudje veselili, če so smeli iti na žegen, kajti tu
je bila čisava župa, pa prate, ovčja, pa govejska
prata, pa svinščna prata, pa hrenovc, pa fancoti…«
Druga velika znamenitost Zilje je
ziljska »vascit, ojset« (ohcet, svatba). Mnogo narodopiscev
je že popisovalo in primerjalo to ziljsko znamenitost
z drugimi pokrajinami. Ohcet je tu tako bogata običajev,
da ji ni primerjave z drugimi.
Še mnogo običajev je izpostavljalo
ziljsko dolino, posebej znano je bilo tudi »krapčvaje«
za prvega novembra, ko so otroci hodili po hišah in
nabirali krapče - kruhove hlebčke, posebej pečene
za tisti dan. Nabrali so si veliko »krapčev«, kar
je bilo nekoč, ko ni bilo hrane, zelo dobrodošlo.
»Na vse sveti« (ob Vseh svetih) je morala biti v izbi
zakurjena peč in klopi ob peči so morale biti čiste
in povsem prazne, da so se hodile duše rajnih gret
v izbo. Običaj je bil živ še med vojno. Danes je to
le še zanimivo izročilo.
Hkrati z obiskom te morda najbolj
verno ohranjene podobe krajine izpred nekaj stoletij
v tem delu Evrope je bilo po poti skozi Ziljo spoznavanje
njenih narodopisnih posebnosti tista osnova, ki je
pomagala razumeti vso njeno pokrajinsko in človeško
posebnost na stiku dveh kultur in dveh narodov, ki
sta se tako dolgo medsenojno dopolnjevala.
 Goldenstein
1838: Ziljan in Ziljanka v pražnji noši.
NAZAJ |
