O ZILJANIH
Ob strokovnem potovanju po Zilji v oktobru 2004
Majda Fister
Ziljska dolina ki je po strahotnem
potresu leta 1348 postala zamo�virjena pokrajina je
napotila ziljane v intenzivno konjerejo. Slovele so
te�ke ziljske more , to je te�ke kobile s katerimi
so doma�ini vozarili � �furali� ali �burali� razno
blago tako na jug Italije kot celo na Visoke ture
dale� na sever in nazaj, na kar so spominjale tudi
stare ziljske ljudske pesmi (�Moj pubi� bura v wa��e
gre...�) Kisle travnike so nato osu�ili in konjereja
je dala mesto uspe�ni �ivinoreji, saj so visoke travnate
planine nudile ugodne pogoje za visokogorsko �ivinorejo
in plan�arstvo. �e dandanes je ohranjenih nekaj plan�arskih
pa�nih planin, (npr. Br�ka, Dol�ka, Bla�ka, Bistri�ka,
Zahom�ka planina), ki so tudi odli�ne danosti razvoju
turizma. �e vedno pa prevladujejo kme�ke vasi z gozdovi,
polji in travniki, ki dajejo pokrajini dobro ohranjen
pode�elski videz. Manj�i kmetje si i��ejo dodaten
zaslu�ek z zaposlitvijo v industrijskih podjetjih,
manj�ih obrtnih delavnicah, name��enci pa se vozijo
na delo tudi izven njihove doline.
Vemo, da je imela sloven��ina na
koro�kih tleh prastaro domovinsko pravico, da je bila
vojvodina Koro�ka ali Karantanija v 13. stoletju de�ela
slovencev in da so koro�ke vojvode ustoli�evali �e
do 15. stoletja po starem obredu v slovenskem jeziku.
In prav v Vratih, ki smo jih obiskali, vemo, da je
to tisti slavni kraj, kjer je koro�ki vojvoda Bernhard
Spanheimski leta 1227 na de�elni meji slovesno sprejel
vite�kega trubadurja Ulricha Lichtensteinskega, preoble�enega
v boginjo Venero s slovenskim pozdravom "Buge
waz primi gralva Venus!" (Bog vas sprejmi, kraljeva
Venera)�
Zilja je bila v juriksdikciji oz.
v zemlji�ki lasti bamber�ke �kofije - bamber�ki �kofje
pa kot zemlji�ki gospodje na svojem ozemlju niso naseljevali
nem�kih priseljencev. Tako se je ob Spodnji Zilji
ohranilo slovensko prebivalstvo vse do za�etka prej�njega
stoletja. O tem nam pri�ajo tudi uradni seznami koro�ke
�kofije, ki vse do druge vojne �e navajajo bogoslu�ni
jezik za �upnije na ju�nem Koro�kem, ter s tem prikazujejo
narodno pripadnost faranov. Navedbe v tem �ematizmu
govore o popolnoma slovenskih farah le za tri izmed
njih navajajo, da je bilo bogoslu�je predvideno. Med
obema vojnama se je narodnostni pod pritiskom neovirane
protislovenske gonje in okrepljenih ponem�evalnih
prizadevanj polo�aj bistveno spremenil. Polagoma so
izginile vse slovenske fare in danes je le �e kak�na
dvojezi�na izjema (Bistrica na Zilji). Znano je, da
je bilo utrjeno sodelovanje med slovenskimi �upnijami
na Zilji s podru�nico v Rate�ah in iz te dobe - se
pravi iz konca 14. stoletja - se je ohranil znameniti
"rate�ki" ali "celov�ki" rokopis,
ki ga zdaj hrani Koro�ki de�elni arhiv v Celovcu (odtod
tudi njegovo ime Celov�ki rokopis). Rokopis vsebuje
v gotici napisane slovenske molitvene obrazce (o�ena�,
zdravamarijo in apostolsko vero) in prikazuje obraz
slovenskega jezika tiste dobe na Zilji.
V okolici Podko�tra so se do danes
v dveh vaseh ohranili protestanti (v Sov�ah in Zagori�ah).
Tu je �ivel znan jezikoslovec in protestantski �kof
Josef Sakrausky, ki je tu na�el protestantski katekizem
iz 1580 leta z vrsto jezikovnih znamenitosti Ziljskega
nare�ja.
Na Potoku pri Sv �tefanu ob Zilji
je bil doma slovenski narodni buditelj, narodopisec,
slavist jezikoslovec in pesnik Urban Jarnik, v Gori�ah
pa Matija Majar Ziljski, ki je prvi predlo�il javnosti
zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika v �oli
in upravi. Najbolj je slovel kot narodopisec in zbiratelj
narodnega izro�ila. Posebno znamenit je njegov "Moskovski
rokopis", Majarjev zbornik narodnih pesmi ugank
in pregovorov, ki ga je izdal v Moskvi leta 1869,
kjer ga hranijo �e danes . Na Zilji so bili rojeni
znameniti Grafenauerji. Velik politik, de�elni poslanec,
izdelovalec orgel Franc Grafenauer je bil doma v Mostah
pri Brdu in na pokopali��u v Brdu smo se njegovemu
spominu poklonili ob spomeniku v obliki odlomljenega
stebra kot simbolu njegovih kruto razbitih �ivljenskih
upov.
Pri Brdu je bil rojen tudi na� akademik
dr. Ivan Grafenauer - o�e zgodovinarja dr. Boga Grafenauerja.
Bil je ustanovitelj Narodopisnega in�tituta pri Slovenski
akademiji znanosti v Ljubljani. Posebej se je posvetil
dialektolo�kim zna�ilnostim Zilje in zgodovini slovenskega
slovstva.. Tu sta doma �e znameniti slovenski skladatelj
Anton Jobst, pa narodopisec Vinko Moderndorfer, ki
je zbral ogromno narodopisnega gradiva in ga izdal
v knjigah Koro�ke narodne pripovedke, Vere, uvere
in obi�aji Slovencev, pa Ljudska medicina pri Slovencih
itd.
Ziljska Bistrica je slovela po svojih
ljudskih pevcih: vi�ar Jo�e Katnik je ustvaril priljubljeno
pesem �Tam �jer te�e bistra Zila�. Pri Mariji na Zilji
je bil doma tudi znameniti pesnik univ. prof. Fran
Eller. Zapustil nam je �Antologijo slovenske lirike�
in domoljubne �Koro�ke pesmi�. Na fari pri Mariji
na Zilji je 13 let �upnikoval na� pisatelj Fran Ksaver
Me�ko.
�e ena zanimivost v nare�ju Ziljanov
- na tem predelu (med Podklo�trom in �mohorjem na
Zilji doma�ini �`barijo (govorijo), ni�je na vzhodu
pa Ziljani "marvnajo" ai "marnjajo".
V jeziku so ohranjene mnoge starosvetne besede in
zna�ilnosti, zato prav ziljski dialekt tako radi prou�ujejo
dialektologi.
�e nekaj narodopisnih znamenitosti
bi morali omeniti v Ziljski dolini Dale� nazaj v zgodovino
sega "Ziljsko �tehvanje". Z raz�irjenim
vozarstvom in premikanjem ljudi so se ti sre�evali
s kulturnimi prvinami sosednjih pokrajin in se z izro�ilom,
ki so ga nato prenesli v svoje okolje. �e 1764 je
bila v Vidmu v Italiji "Quintana", ki so
si jo Ziljani kot konjerejci gotovo z zanimanjem ogledali
in jo na svojski na�in v t.i. ��tehvanju� tudi prenesli
in jo prikrojili. �tehvanje je tako slovelo stoletja
do nekako 1960 let z vsemi pristnimi slovenskimi elementi
od zbiranja konte, do prvega reja, zbijanja sod�ka
in petja slovenskih pesmi. Pesmi so prepevali na posebnem
prostoru, kjer je bil pod lipo napravljen oder za
muzikante. �tehvanje s prvim rejem je danes le �e
turisti�na znamenitost. Toda v zavesti Ziljanov je
dan, ko se �tehva in raja pod lipo najpomembnej�i
dan v letu. �tehvanje je bilo vedno na praznih va�kega
zavetnika ali patrona, to je na dan �egnanja, tako
je v vsakem kraju na drugi dan. Sedaj je turizem prestavil
te praznike na poletje in jih preoblikoval �Wiesenfest�
ali �Sommerfest�. Lipe so se posu�ile, rej pripravijo
na posebnem prostoru, edinole "bur�ti" -
fantje �e jahajo ob zbijanju sod�ka skozi vas, kjer
je to mogo�e. Danes pravijo doma�ini: �To ni niti
podoba tistega, kar je bilo neko�. Saj �e jed ve�
ne tekne, ker ima vsak vsega dosti.. Preje pa so se
ljudje veselili, �e so smeli iti na �egen, kajti tu
je bila �isava �upa, pa prate, ov�ja, pa govejska
prata, pa svin��na prata, pa hrenovc, pa fancoti��
Druga velika znamenitost Zilje je
ziljska �vascit, ojset� (ohcet, svatba). Mnogo narodopiscev
je �e popisovalo in primerjalo to ziljsko znamenitost
z drugimi pokrajinami. Ohcet je tu tako bogata obi�ajev,
da ji ni primerjave z drugimi.
�e mnogo obi�ajev je izpostavljalo
ziljsko dolino, posebej znano je bilo tudi �krap�vaje�
za prvega novembra, ko so otroci hodili po hi�ah in
nabirali krap�e - kruhove hleb�ke, posebej pe�ene
za tisti dan. Nabrali so si veliko �krap�ev�, kar
je bilo neko�, ko ni bilo hrane, zelo dobrodo�lo.
�Na vse sveti� (ob Vseh svetih) je morala biti v izbi
zakurjena pe� in klopi ob pe�i so morale biti �iste
in povsem prazne, da so se hodile du�e rajnih gret
v izbo. Obi�aj je bil �iv �e med vojno. Danes je to
le �e zanimivo izro�ilo.
Hkrati z obiskom te morda najbolj
verno ohranjene podobe krajine izpred nekaj stoletij
v tem delu Evrope je bilo po poti skozi Ziljo spoznavanje
njenih narodopisnih posebnosti tista osnova, ki je
pomagala razumeti vso njeno pokrajinsko in �love�ko
posebnost na stiku dveh kultur in dveh narodov, ki
sta se tako dolgo medsenojno dopolnjevala.
Goldenstein
1838: Ziljan in Ziljanka v pra�nji no�i.
NAZAJ |