| KNEŽJI KAMEN
Zgodovinsko dejstvo:
Ustoličevanje na knežjem kamnu je bilo v uradnem
jeziku Karantanije
Uradni jezik pa je bil slovenski.
To je zgodovinsko dejstvo, ki mu v aktualni diskusiji
pripisujejo žal le obrobno pozornost.
Knežji kamen kot simbol politične
oblasti (do 1414) in vojvodski stol kot simbol sodne
oblasti (do 1651) sta bila v rabi pri ustoličevanju
karantanskih vojvod in potem pri poklonitvah deželnih
stanov novemu vladarju. Zadnja poklonitev je bila
še vedno v slovenščini leta 1728 v Deželni hiši
v Celovcu.
Vojvodski stol na Gosposvetskem
polju, ob njem raste lipa, drevo življenja Slovencev.
Tu so se vrsila zborovanja Karantancev, podeljevanje
fevdov in sodbe poleg knežjega kamna je vojvodski
stol edinstveni primer slovenskega prava in državnosti.
Prvotno ustoličevanje je do leta
1414 potekalo na Krnskem gradu (zadnji, ki je to
storil na tradicionalni način je bil Ernest Železni
leta 1414), kjer je bil na prostem knežji kamen.
Tu je novi vojvoda sprejel oblast iz rok kmeta,
ki je predstavljal ljudstvo. Po končanem obredu
je vojvoda s spremstvom odšel prek širokega polja
do stolnice pri Gospe Sveti. Tu je bila potem slovesna
maša, med katero je škof ali visok prelat novega
vladarja blagoslovil. To je pomenilo njegovo priznanje
od cerkvene strani. Sledil je potem slovesen obed.
Po obedu so se vsi odpravili še
na polje, kjer je še danes vojvodski stol. Na njem
sedeč je vojvoda podeljeval fevde. Na drugi strani
pa je sedel palatin, predstavnik kralja v deželi.
Ta je nekatere fevde, ki jih je vojvoda zavrnil,
znova potrdil – zato da bi se spor ne zavlačeval.
Ko je vojvoda sedel na stolu, ga je smel slovenski
mož tudi obtožiti, češ da ni dobil pravice. Obtožiti
pa ga je mogel le v slovenskem jeziku, to je, v
uradnem jeziku karantanske države.
Obred ustoličevanja na knežjem
kamnu je od leta 1440 zamenjalo poklanjanje pri
vojvodskem stolu, od leta 1660 dalje v Deželni hiši
v Celovcu. Cesarica Marija Terezija ga leta 1740,
ko je prevzela vlado, ni več upoštevala, ker so
bile vse deželne pravice, vezane na ta obred, zajete
in zagotovljene v zakonu Pragmatična sankcija.
Knežji kamen po mnenju slovenskih
zgodovinarjev simbolično predstavlja starodavno
slovensko identiteto, predvsem pa državnost in hkrati
z njo tudi samobitnost ter izvorno politično kulturo.
Knežji kamen predstavlja središče slovenskega demokratičnega
obreda, ki je v svetovnem merilu brez primere. Na
osnovi slovenskega ustoličevanja, se je utrdila
in razvila pogodbena teorija o prenosu pravice vladanja
iz ljudstva na vladarja. In več kot tisoč let kasneje
je tudi na osnovi poznavanja karantanskega ustoličevanja
nastala ameriška ustava, ki jo ves svet ima za izredno
napredno in demokratično glede na takratne čase.
Knežji kamen je po svojem izvoru
glavič rimskega stebra iz ruševin noriškega mesta
Virunum, ki je bil nekaj kilometrov naprej od karantanskega
središča, Krnskega gradu. Ostanki oz. izkopanine
Virunuma so zelo slabo označene, vendar jih je mogoče
videti na levi strani glavne ceste, ki vodi od Celovca
proti Šentvidu.
Knežji kamen predstavlja simbol
boga, ki izhaja iz staroverskega izročila Slovencev,
hkrati pa ni bil v nasprotju niti s krščansko vero
in zato se je kot takšen ohranil še nekaj stoletij
po prihodu krščanstva med Slovence.
(gradivo zbral urednik Novic: Silvo Kumer)
NAZAJ |
