RAZSTAVA ETNOLOŠKA DEDIŠČINA ZAMEJSKIH SLOVENCEV
Majda Fister

Življenje poskušamo porazdeliti v ločene predalčke v istem času, ko je celotni smisel vsake kulture v združevanju življenjskih sil in v iskanju našega izraza zanje. Premišljujem ali bi res morali zavedno vztrajati pri tej absurdni razdeljenosti, ki je trajala zadnjih sto let, ko je lahko šlo tako ločeno življenje naprej mimo nas, ko smo "uspešno" odstranjevali mnogo tistega, kar je imelo humano vsebino, humani pomen in kar je vidno obstajalo v intimnih soodvisnostih do preteklosti, do žive moči preteklosti, ki je bogata zakladnica človeških izkušenj.

Iskali smo samoniklost in izvirnost in uspelo nam je združiti željeni induvidualizem s svetom novih družbenih odnosov. Počasi bledijo slike dragih doživetij in nepreglednih prostorov naših krajev in vasi, kjer smo nekoč bili doma. Živi ostajajo le spomini iz množice, beležke, zapažanja, odkritja in nedorečene misli.

Iz teh spominov izvirajo želje za nadaljevanje vrednotenja skromnih, tihih a tako značajnih dosežkov izvirne, izročilne slovenske ljudske kulture preprostih ljudi, ki so mimo vseh političnih in drugih pritiskov ohranjali narodno zavest in pripadnost. Skupno vabilo vsem slovenskim raziskovalnim institucijam v zamejstvu, ki se ukvarjajo tudi z etnološkim raziskovanjem, da pripravimo razstavo publiciranih etnoloških dosežkov v zadnjem desetletju in pol, je padlo na neverjetno plodna tla. Odzvali so se takoj vsi, ki jim je etnografsko delo tako ali drugače polnilo raziskovalni program in rezultat je bil, da je bilo takoj pripravljeno veliko število publikacij etnološke in etnografske vsebine. Od vseh, ki so bile na voljo, smo jih zaradi pomanjkanja razstavnega prostora lahko razstavili komaj slabo polovico. Izbor razstavljene literature so po lastni presoji opravili vodje raziskovalnih institutov, seveda v upanju, da bomo imeli drugič in drugje možnost pokazati resnično vse neizmerno bogastvo, ki se je kot plod raziskovalnega dela nabralo v določenem obdobju.

V dolgoletnih etnoloških raziskavah so delovali tako posamezniki kot društva in institucije z obeh strani meja, cilj pa je bil vedno enoten – predstaviti različne vsebine življenja Slovencev v zamejstvu in s tem navezavo na njihovo matično domovino ter enoten kulturni prostor. Publikacije in raziskovalno dejavnost so predstavljali – prof. Marija Kozar Mukič (Savaria Muzeum v Szombathelyu) za Porabje, mag. Martina Piko Rustia (Slovenski narodopisni inštitut "Urban Jarnik" pri KKZ v Celovcu), Krščanska kulturna zveza v Celovcu in dr. Janko Malle (Zveza slovenskih organizacij in Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu) za avstrijsko Koroško, prof. Branko Lenart (Društvo Člen 7) za avstrijsko Štajersko in prof. Milan Pahor (Slovenska narodna in študijska knjižnica v Trstu) za Slovence v Italiji.

V razstavljenih delih se odraža ena sama izjemnost in edinstvenost – pripadnost slovenskemu izročilu, v obmejnih pokrajinah, kjer žive Slovenci – od Porabja, avstrijske Štajerske, avstrijske Koroške, Rezije in Benečije do Tržaškega. Ti so kljub medsebojni ločenosti in odrezanosti od matične domovine ohranjevali skupne korenine v jeziku, običajih, šegah in navadah in kulturi. To je naše bogastvo, ki ga prinašamo v svet, v svet več sto milijonskih narodov Združene Evrope, kjer je največje bogastvo prav enotnost v različnosti.

Razstavo publikacij in eksponatov sta pripravila in organizirala prof. Majda Fister in dr. Peter Fister.

NAZAJ